To pomeni, da prevzema, dodatno pa tudi modificira, temeljne psihoanalitične koncepte prve in druge topike ter pošteva moderna spoznanja razvojne psihologije ter izbira med štirimi teoretskimi sklopi - nagonsko psihologijo, ego psihologijo, self psihologijo in teorijo objektnih odnosov.
V psihodinamski psihoterapiji (PDP) si prizadevamo z modificiranimi tehnikami v omejenem času in z omejenimi cilji doseči klientovo zadovoljivo delovanje. Odločilna razlika med psihodinamsko psihoterapijo in psihoanalizo je v postavljanju indikacij: medtem ko je indikacija za psihoanalizo kronična simptomatika ali kronična odnosna motnja, mora biti fokus v PDP aktualen konflikt. Ta je lahko ločitvena situacija, nenadna izguba delovnega mesta, smrt bližnjega človeka itd. Aktualno konfliktno dogajanje praviloma ne sme trajati več kot eno leto, poleg tega pa mora biti utemeljena povezanost med nevrotsko simptomatiko in aktualnim konfliktom.
Ker je klient razvil simptomatiko, je torej temeljna predpostavka, na katero se opiramo v PDP ta, da se v tej aktualni konfliktni situaciji zrcali globlji, nezaveden bazični konflikt, ki je posledica negativnih odnosnih izkušenj iz zgodnjega otroštva in razvojnih deficitov. Ta nezaveden, nerešen osnovni konflikt je hkrati vzrok aktualnih klientovih simptomov. Okvir za obravnavo v PDP predstavljata aktualno konfliktno dogajanje v klientovi realni življenjski situaciji ter nezavedno delujoč in nerešen osnovni konflikt v globini klientove osebnosti.
Aktualni življenjski konflikt se v psihoterapevtskem procesu obravnava in razlaga tako, da klient tako na čustvenem kot tudi na razumskem nivoju uvidi globlje ležeči osnovni konflikt in ga integrira v svojo strukturo. Ko klient poveže aktualno dogajanje z biografskimi koreninami, začenja razumevati »zakaj«: zakaj simptomatizira, zakaj se mu zdi ta konflikt tako nerešljiv itd. Na osnovi notranjega razumevanja lahko polagoma razvije alternativne načine gledanja nase in na okolje, ter razvije drugačne vedenjske možnosti.
Po definiciji PDP zajema etiološko usmerjene oblike terapije, ki ob upoštevanju transfera, kontratransfera in odporov obravnavajo nezavedno psihodinamiko trenutno delujočih nevrotičnih konfliktov. Vendar v praksi takih „čistih” primerov praktično ni, zato je PDP razvila posebno obliko inicialne in adaptivne diagnostike, ki obsega razumevanje simptomatike v subjektivnem pomenu in delovanju, identifikacijo situacij, ki sprožajo simptome, biografsko anamnezo, razumevanje glavne odnosne strukture (objektnih odnosov), doživljanje samega sebe, oceno strukturnega nivoja, konfliktov in obrambe ter psihodinamike. Od vseh teh ocen je odvisna oblika intervenc v posameznih fazah terapije.
Terapevt zavzame v PDP aktivno, interakcijsko vlogo. To zahteva od terapevta več neposrednega angažmaja, direktnega poseganja, direktnega razlaganja. V PDP je terapevt »udeležen interakcijski partner« v smislu Stolorowa (Stolorow in Atkins, 1992) in Gerda Rudolfa (2004).
